Nekaj misli za Razhodnjo 2024
Spoštovani pohodnice in pohodniki,
prav lepo pozdravljeni na Čatežu. Prepričan sem, da vas je prehojena pot od Litije fizično okrepila
do prijetne utrujenosti, napojila z jesensko lepoto dolenjske pokrajine in družabno človeško bližino,
obenem pa hote ali nehote povezala s preteklostjo, z avtorjem potopisa Popotovanje iz Litije do
Čateža.
Dovolite, da vam po zgledu Bojca iz Popotovanja (na prijazno vabilo Luke Bregarja) za Razhodnjo
»natočim« nekaj misli, nekako v duhu Frana Levstika.
Že kar nekaj časa sem na svetu, da lahko iz osebne izkušnje zaznam, kako strahotno se je spremenil
svet od moje mladosti, recimo sem od dijaških in študentskih let. Takrat je bil v zraku vonj po cvetju
in miru. Izražale so ga besede: Imam sanje … Sanjam. In zvoki Lennonove Imagine. Zdelo se je, da si
tudi politični voditelji v temu duhu prizadevajo z mednarodnimi sporazumi stkati mrežo, ki bi
varovala in ohranjala mir. Zdelo se je, da je človek vendarle razumno bitje, ki se nekaj nauči iz
zgodovine.
Toda sanje kot da so izhlapele. Kot da niso več dovoljene.
Je nov dan, ki nam govori, da človek ponavlja kruto zgodovino. Namnožili so se Brdavsi vseh sort, ki
ne spoštujejo nobenih moralnih ne pravnih načel in ne premorejo miligrama človečnosti. Zdi se, da
bi jih lahko premagal le kak mitični Martin Krpan … Na dvorih vladajo zmeda, sprenevedanje,
dvoličnost; vlada cinizem, ki dopušča, da gazi groza. Potrebno bi bilo, da tja zakorači Martin Krpan
in pove cesarju, pove cesarici in pove ministru Gregorju, kar jim gre. Ta slovenski literarni junak,
katerega bistvo je samo na prvi videz v njegovi fizični moči. V resnici za Krpanovo robato kmečko
pojavo utripa bistri um, ki z naturno šegavo kritičnostjo razgalja nemoč in značajsko smešnost ljudi
na dunajskem dvoru.
Krpanovo bistvo in resnična premoč sta v njegovem bistrem opazovanju, v nesprenevedavi
pristnosti, odkritosti, poštenosti, šegavi kritičnosti, duhovitosti, svobodnosti in človečnosti; v
kredibilni samozavesti: pri njem ni razkoraka med besedami in dejanji (tudi svoje tihotapstvo na
koncu prostodušno prizna).
Z vsemi temi lastnostmi Krpan prekaša in premaguje ljudi na dunajskem dvoru.
In tudi na današnjih dvorih!
In kakšno vlogo je Martin Krpan odigral od leta 1858, ko je bila pripovedka prvič natisnjena in potem
neštetokrat ponatisnjena?
Zlahka si predstavljamo, da se je bralec ob takem Martinu počutil približno tako, kot se dandanašnji
počutimo ob uspehih naših športnikov. Z eno razliko: da športni uspehi učinkujejo časovno omejeno
(a se k sreči ponavljajo), Martin Krpan pa je z nezmanjšano energijo korakal iz roda v rod, ker ga je
njegov stvaritelj na podlagi ljudskega izročila zamesil v polnokrvni lik v magični jezikovni teksturi, ki
premaguje čas in igrivo požgečka še danes.
Z Martinom Krpanom je Levstik svojemu narodiču vlival samozavest, mu ravnal in utrjeval hrbtenico.
A ne samo s svojo edino umetnino, ampak z vsem svojim gorečim vsestranskim družbenim
delovanjem: od literarnega programiranja do literarne kritike in urednikovanja, skrbi za jezik, za
knjižničarstvo, za gledališče, za telesno kulturo.
Levstikova osebnost je združevala takorekoč vse lastnosti njegovega mogočnega literanega lika, s
posebnim poudarkom na kritičnosti, a tudi samokritičnosti – na zaledju velikega idealizma.
Fran Levstik, resnični borec za narodov blagor z vizijo in vodnik visokih moralnih načel, je lahko s
svojim duhom vodnik tudi na naših dandanašnjih poteh in popotovanjih.
Pa srečno pot do naslednje Razhodnje.
Čatež, 9. 11. 2024